100% drobnjak.

Skoraj vedno se kajenski poper dodaja k pekočim omakam, sploh tistim, ki vsebujejo kis.

Njegova aroma odlično dopolnjuje juhe in omake, izvrstno pa se odreže tudi kot začimba na pici, mesu in v sendvičih.

V antiki so z njim začinjali težko vino, da bi vzpodbujalo ljubezenske želje, danes pa začinjamo predvsem meso: mastne pečenke, klobase, raguje, jagnetino, svinjino, sesekljano meso, krvavice, jetrne klobase.

Popestri tudi zelenjavne jedi: krompirjeve juhe, zelenjavne enolončnice, v katerih je veliko stročnic, gobovo-juho, za obare, kislo juho, jetrca, ledvice v omaki.

Prileže se tudi v omakah, k špagetom in mastnemu pečenemu krompirju. Dodajamo ga na koncu kuhanja, ker dolge visoke temperature začimbo uničijo. Ujema se z lovorjem, brinom, timijanom, žajbljem, rožmarinom, česnom, papriko.

Nepogrešljiv je v italijanski in francoski kuhinji, predvsem pri pripravi zelenjavnih jedi in jedi iz paradižnika. Vejica zelišča pa se prileže tudi pri mastnih in beljakovinsko močnih jedeh.

Odlično se poda k pečenemu krompirju, saj krompirju ne le izboljša okus, ampak mu doda tudi toploto in ga tako energijsko uravnoveša.

Posušen je bolj trpkega in aromatičnega okusa od svežega. Ker posušeni rožmarinovi listki otrdijo, jih pred uporabo zdrobimo.

Z njim začinjamo pico, dobre prelive za špagete, druge testenine.

Najbolje se ujame s paradižnikovimi jedmi, pečenkami, solatami in zelenjavnimi enolončnicami.

Izboljša okus pečenemu krompirju in mesu na žaru.

Čebula je osnova evropske kuhinje in naša ptujska mleta rdeča čebula je odlična alternativa sveži.

Primerna je za omake, enolončnice, riž, zelenjavne mineštre, umešana jajca.

Navadna zelena je rastlina iz družine kobulnic. Zelo podobna je peteršilju, vsebuje pa nekaj manj vitaminov. Zaradi aromatičnih snovi z zelo prijetnim vonjem in okusom jo uporabljamo v kuhinji. Razlikujemo stebelno, gomoljasto in belušno zeleno.

Peteršílj je svetlo zelena, dvoletna zel, ki se zelo uporablja v srednjevzhodni, evropski in ameriški kuhinji. Uporabljajo se predvsem  list, ki pa ima blažjo aromo, uporabimo pa lahko tudi steblo ali korenino. Kot začimba se uporabljata dve obliki peteršilja: s kodrastimi listi in italijanski oz. z gladkimi listi. Peteršilj s kodrastimi listi se pogosto uporablja za omake. Marsikdo meni, da ima gladkolistni peteršilj močnejšo aromo, to mnenje pa podpira tudi kemična analiza, ki pokaže mnogo višjo raven eteričnega olja pri tovrstnih kultivarjih. Ena izmed spojin esencialnega olja je apiol. Druga vrsta peteršilja raste kot korenska zelenjadnica.

Majaron je enoletno do trajno zelišče z majhnimi, jajčastimi listki, ki zraste  20 do 50 cm visoko. Spada v družino ustnatic in zraste v pol grmiček. Kratka koreninica ne prodre globoko v zemljo, iz nje pa požene pokončno štirioglato stebelce, ki je močno razraslo.  Listi so drobni, zaokroženi z značilnim aromatičnim vonjem in nekoliko pekočim ter grenkim okusom.  Spada med klasična kuhinjska zelišča.

Čemaž so uživali že Rimljani, ki naj bi ga imeli celo rajši kot česen. Čemaž je v celoti užiten, vendar ga ne smemo uživati v prevelikih količinah. Uporabi se lahko liste, čebulice, cvetove in plodove. Cvetovi imajo močnejšo aromo, stari listi pa šibkejšo. Največ nabiramo liste, ker jih najlaže opazimo. Pripravimo lahko čemaževo juho ali uživamo presnega v solatah in v namazih (Čemažev namaz). Z nekuhanim in narezanim čemažem se lahko začini vse vrste jedi.